Nad Arktiko je letošnjo pomlad zazevala velikanska ozonska luknja, opozarjajo znanstveniki. Izguba ozona nad Arktiko je tokrat prvič primerljiva s tisto nad Antarktiko, pojavu pa naj bi botrovale predvsem izjemno nizke temperature minulo zimo, ugotavlja skupna znanstvenikov v britanski znanstveni reviji Nature.
Znanstveniki so na rekordno stanjšanje ozonske plasti nad Arktiko sicer opozorili že spomladi, sedaj pa so predstavili tudi natančnejše s tem povezane meritve in ugotovitve. Kot poudarjajo, se je na območju tokrat ozonska plast prvič stanjšala v tolikšni meri, da pojav lahko opišejo kot ozonsko luknjo.
“Kemijsko uničevanje ozona nad Arktiko letos spomladi je tokrat prvič od začetka meritev primerljivo s tistim v ozonski luknji nad Antarktiko,” je v članku, ki ga povzema nemška tiskov na agencija dpa, zapisala skupina znanstvenikov.
Tanjšanje ozonske plasti nad Antarktiko je namreč ponavadi zaradi bistveno nižjih temperatur na območju veliko bolj očitno, medtem ko je bila izguba ozona nad Arktiko doslej bistveno manjša.
Eden od razlogov za nastanek ozonske luknje naj bi bilo neobičajno dolgo hladno obdobje minulo zimo. Izjemno nizke temperature v stratosferi so tako na višini okoli 20 kilometrov vodile v povečanje količine klora, ki uničuje ozon.
Glede na meritve se je ozonska plast nad Arktiko v začetku leta stanjšala za okoli 80 odstotkov, in sicer na dolžini med 18 in 20 kilometri. Pojav je nevaren, saj lahko brez zaščitnega sloja na Zemljo prodre več ultravijoličnih žarkov. V mesecih, ki so sledili, se je sicer plast ponovno nekoliko odebelila…