»Sodobna družba je postavljena pred izzive, ki jih povzročajo klimatske spremembe, naraščajoča energijska odvisnost Evrope, omejenost naravnih virov in prizadevanja za zdravo okolje in čim bolj neokrnjeno naravo,« nam je temo osvetlila vodja centra za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo ga. Marjana Šijanec Zavrl.
Zaveti se je potrebno, da bodo stavbe v bližnji prihodnosti skoraj nič energijske, da bodo prispevale k izrabi obnovljivih virov, vendar pa bo v prihodnje velik poudarek tudi na celovitem razumevanju okoljskih vplivov stavbe, na celoviti ekonomičnosti projekta, na funkcionalnosti, zdravstveni neoporečnosti, kakovostnih bivalnih pogojih in na sožitju stavbe z družbenim okoljem, ter kulturnimi vrednotami. Vse te lastnosti so značilne za »trajnostne stavbe« in predstavljajo temelj prihodnje »zelene družbe«.
So trajnostne zgradbe drugačne od klasičnih?
Za trajnostne stavbe velja, da v času načrtovanja, gradnje, obratovanja in odstranitve sledijo načelu skrbnega ravnanja z okoljem in ohranjanja naravnih virov ter da je njihova gradnja in uporaba ekonomična. Trajnostne stavbe morajo biti prijazne do uporabnika in njegovega zdravja, izpolnjevati pričakovanja glede funkcionalnosti in prispevati k ohranjanju družbenih in kulturnih vrednot. Trajnostna gradnja je vsebinsko širši pojem kot le zeleno (javno) naročanje na področju gradenj. Od strateških usmeritev do udejanjanja načel trajnostne gradnje v praksi je dolga pot.
Ključno težavo predstavlja razvoj kriterijev za trajnostno gradnjo, s katerimi lahko dokazujemo okoljsko prijaznost, ekonomsko učinkovitost in družbeno sprejemljivost zasnovane stavbe.
So prenesene v prakso?
V svetu poznamo preko 250 metod, s katerimi ocenjujemo kako trajnostna (upoštevamo vse tri vidike) ali le kako zelena (okolju prijazna) je stavba. Težava teh metod je, da zaradi kriterijev vezanih na kraj nastanka niso neposredno prenosljive v drugo okolje. Kljub temu, da želimo z metodo trajnostnega vrednotenja stavbe oceniti vse tri vidike trajnostne gradnje, so dandanes uporabnikom dosegljiva predvsem merila za okoljsko komponento presoje. Konkretna merila za presojo preostalih dveh področij trajnostnega vidika gradnje stavb (ekonomskega in družbenega vidika) se v evropskem prostoru intenzivno razvijajo.
Je trajnostna gradnja že prisotna v Sloveniji?
Na Gradbenem inštitutu ZRMK razvijajo pregledno evropsko metodo za trajnostno vrednotenje stavbe. Metoda temelji na standardih, pripravljenih v okviru CEN/TC/350 in ISO TC59/ SC17; upošteva aktualne direktive podnebno energijskega paketa in gradi na izkušnjah obstoječih metod vrednotenja stavbe. Kazalniki trajnostne gradnje so združeni v več skupinah:
1 okoljski kazalniki, 2 družbeni in funkcionalni, 3 ekonomski, 4 tehnični, 5 procesni in 6 kazalniki lokacija stavbe. Nadaljnji razvoj bo potekal tako v smeri podrobnejše opredelitve kazalnikov kot tudi v smeri vzpostavljanja potrebnih pogojev v državah za uveljavitev trajnostne gradnje (podatkovnih baz, večje zavezanosti gradbene industrije za trajnostno gradnjo, zakonodaje o zelenem naročanju).
Kakšen je odziv investitorjev na nizkoenergijsko in pasivno gradnjo?
V veliki meri se investitorji že odločajo za graditev nizkoenergijskih stavb. V primeru javnih investicij se je hitro uveljavilo načrtovanje za 10% boljše toplotne lastnosti od minimalnih, prav tako se je brez večjih zadržkov vgrajevala večja debelina toplotne zaščite. Okna s trojno zasteklitvijo in okna, ki so predvidena za pasivni standard gradnje, žal še niso večinska izbira, kljub temu, da cena trojne zasteklitve postaja vedno bolj sprejemljiva in da so prihranki energije znatni, se pogosto ta dilema rešuje prepozno. Večje naklonjenosti so deležni sistemi za prezračevanje, saj prinašajo velike energijske prihranke. Pomemben napredek predstavlja kontrola zrakotesnosti ovoja stavbe, kjer pri tlačni razliki preverjamo količino zraka, ki nekontrolirano prehaja skozi netesna mesta v ovoju. PURES 2010 dovoljuje 2,5 kratno izmenjavo zraka, če pa ge za kontrolirano prezračevanje z rekuperacijo je tehnično sprejemljiva le še 1,5 kratna izmenjava, medtem ko pri pasivnih hišah ta izmenjava ne sme presegati 0,6 kratne izmenjave notranjega zraka na uro.
Investitorji, tako zasebni kot javni, pogoje za kakovost zasnove gradbenega dela stavbe vežejo na razrede nove energetske izkaznice. Pogosto je zaslediti, da se zahteva nizkoenergijska gradnja, kar pomeni potrebno toploto za ogrevanje 15-25 kWh/m2a ali 25-35 kWh/m2a, večinoma pa tudi umetno prezračevanje z vračanjem odpadne toplote.
Pogosta je praksa, da se pri načrtovanju stavbe zahteva doseganje (na trgu izoblikovanih) meril za zelo nizkoenergijske stavbe ali pasivne hiše, da naj bodo za toplotno izolacijo ali obrabne sloje uporabljeni naravni materiali oz. materiali naravnega organskega izvora, zahteva se inteligentna instalacija, trajnostno ravnanje z vodo (izraba deževnice) in odpadki ali pa se zaradi kakovosti bivanja zahteva optimalna izraba dnevne svetlobe, mnogokrat tudi naravno prezračevanje, čeprav v razkoraku z usmeritvami nizkoenergijske gradnje. Zaželena je uporaba obnovljivih virov energije, v skladu z možnostmi, ki jih ponuja lokacija, in upoštevaje ekonomsko upravičenost, ki izhaja iz študije alternativnih virov energije.
So strokovnjaki enotni o pomenu in načinu gradnje energetsko varčnih objektov?
V praksi se srečujemo z dvema strujama strokovnjakov. Prva zastopa tehnološko napredne rešitve, kjer z večjo debelino izolacije, energijsko učinkovitimi okni in praviloma z mehanskim prezračevanjem z vračanjem toplote zavrženega zraka, zagotavljamo natančno opredeljene notranje bivalne pogoje, glede na funkcionalnost prostora in potrebe uporabnika. Take stavbe imajo navadno kompleksne nadzorne sisteme za usklajevanje različnih uporabljenih sistemov v stavbi.
Druga struja je bliže naravnim rešitvam, zagovarja uporabo naravnih materialov, rastlinskega in živalskega izvora, ni najbolj naklonjena avtomatiki niti ne zagovarja mehansko prezračevanje prostorov. Večji je poudarek na bioklimatskih načelih zasnove stavbe, pa tudi njene uporabe. Ti strokovnjaki razmišljajo o t.i. adaptivnem toplotnem ugodju, kjer se uporabnik stavbe skuša kar se da prilagoditi razmeram v stavbi, in kratkotrajna obdobja nižjega toplotnega ugodja kompenzira bodisi z obleko, lokalnim sekundarnim ogrevanjem ali hlajenjem, ali začasno uporabo drugega prostora, ki je zaradi svoje lege manj izpostavljen npr. pregrevanju.
