Vsi poznamo prepih skozi netesne stike pri oknu, težje pa si predstavljamo, da lahko „pušča” tudi skozi vtičnico, sifon v kopalnici, ključavnico na vratih ali na stiku temeljne plošče in zunanje stene. Hitrosti tega nekontroliranega gibanja zraka so majhne in ljudem nezaznavne.
Ker delujejo 24 ur na dan, skozi njih izgubljamo toploto, zaradi kondenzacije je na takih mestih pogosta plesen. Tehnologija gradnje stavb v pasivnem standardu je temu naredila konec, saj predpisi določjo kakovost zrakotesnosti ovoja stavbe. Material za tesnjenje so folije in tesnilne mase, postopek, s katerim preverjamo kakovost zrakotesnosti, pa se imenuje „Blower door” test.
Merjenje zrakotestnosti hiše z Blower door testom
Zakaj je zrakotesnost pomembna?
Zrakotesnost hiše je pomembna za energijsko varčnost in preprečevanje poškodb, ki lahko nastanejo zaradi kondenzacije vlage na netesnih mestih.
Kontrolirano prezračevanje
Za kakovost bivanja – te si vsi želimo – je zagotovitev zrakotesnosti v standardu pasivne hiše dobra osnova, ki pa ni zadostna. Za kakovostno bivanje potrebujemo v stavbi ustrezno količino zunanjega zraka in idealno relativno vlago v zraku. Prezračevalni sistem z rekuperacijo nam – skupaj z znanjem izvajalcev – zagotovi oboje.
RAL montaža - folija okrog okna je del sistema .
Kje tesnimo stavbo?
Pri stavbi poznamo dve tesnilni ravni. Osnovna je na notranji strani oboda stavbe, kjer tesnimo vse stike med gradbenimi elementi. Druga, to je protivetrno tesnjenje na zunanji strani toplotne izolacije, je novejša. Praksa je namreč pokazala, da v nekaterih primerih notranje tesnjenje ni dovolj. Pri uporabi celulozne izolacije in kamene ali steklene volne lahko veter podhlaja toplotno izolacijo. Učinek je primerljiv s človekom, ki ima v vetru sicer debel pulover, a ga bo brez vetrovke zeblo.
Zrakotesnost zagotavljajo ustrezne OSB plošče, pomembno je skrbno stikovanje z lepilnimi trakovi. Obvezna je tudi zrakotesna vgradnja okna.
Parna ovira predstavlja zrakotesno ravnino, če je dobro zlepljena z zanesljivimi lepilnimi trakovi.
Kje tesnimo instalacije?
Današnje stavbe imajo nekaj klasičnih, nekaj pa tudi novejših instalacij. Med klasične spadajo vodovod, kanalizacija, elektrika, pogosto tudi plin. Med novejše pa spadajo priključki IKT (TV, internet) in prezračevalni sistem. Vse te hišne instalacije se morajo povezati z zunanjo infrastrukturo. Idealno je, da vsaka zunanja instalacija vstopi v stavbo (znotraj zrakotesne plasti) le enkrat. V praksi sta uveljavljena dva principa. Prvi je enoten jašek za vse instalacije. Pomanjkljivost je v velikosti, saj je treba poskrbeti za varnostne režime (elektrika in voda se od nekdaj ne marata). Prednost tega sistema je, da lažje naredimo en dober zrakotesen vstop. Druga možnost je, da vsako notranjo instalacijo povežemo z zunanjo popolnoma ločeno od preostalih. Notranje instalacije vedno vodimo znotraj zrakotesne ravnine. V praksi se je uveljavila okrog 5 cm debela instalacijska ravnina, ki je takoj za stensko ali stropno oblogo. Ne pozabimo še na zunanjo električno napeljavo. Glede na to, da so elektroomarice zunaj objekta, je idealno, da naredimo notranji in zunanji razvod, torej znotraj in zunaj notranje zrakotesne ravnine.
Cevi morajo biti prilepljene na zrakotesno ravnino, da ne predstavljajo netesnih mest.
Kdaj se izvaja test zrakotesnosti?
Vedno vsaj enkrat, ko je gradnja zaključena. Ta test tudi dokazuje, da je stavba zgrajena v okviru predpisanih zahtev. To je pogoj za izplačilo subvencije Eko sklada in za izdajo certifikata pasive hiše. Test zrakotesnosti je priporočljiv, tudi če certifikata in subvencije ne potrebujemo. Praviloma se izvajajo tudi vmesne meritve, saj je takrat še čas, da se netesna mesta odkrijejo in preprosto zatesnijo.
Kako se testira?
Na vrata (običajno vhodna) se vstavi ventilator, ki v vseh prostorih in vseh etažah stavbe ustvari nadtlak ali podtlak. Pri nadtlaku bomo merili netesnost zunaj stavbe, pri podtlaku pa znotraj stavbe. Merimo na dva načina. Anemometer nam pokaže hitrost zraka, ki prodira skozi netesna mesta. Z njim pregledamo najbolj kritična mesta okrog oken, instalacij in preostale preboje stavbe. Preveri se tudi stike gradbenih elementov, kot so stik zunanje stene s temeljno ploščo in stropom ter stike strehe z obodnimi stenami. Drugi – vizualni – test pa naredimo z umetno meglo. Tudi tega lahko delamo od zunaj ali od znotraj. V tem primeru netesno mesto vidimo. Testiranje in popravljanje netesnih mest se ponavlja toliko časa, dokler ni dosežen zahtevani standard.
Kritična mesta
Teh mest je v vsaki stavbi veliko. Naštejmo le najbolj pogosta, kjer lahko ob nepazljivosti naredimo največje napake:
• celoten ovoj stavbe, kar pomeni vsi stiki obodnih sten s temeljno ploščo, medetažno konstrukcijo in streho;
• stik zunanjih in notranjih sten;
• stavbno pohištvo (okna, zunanja vrata);
• parna ovira pri mansardnem stanovanju. Ne pozabimo, da špirovci iz rezanega lesa nenehno delujejo (se zvijajo) in razpokajo;
• vse povezave notranjih instalacij z zunanjo infrastrukturo;
• vse instalacije, ki morajo imeti zunanji del (zvonec, videonadzor, senzorji gibanja ali temperature, alarm, dviganje ali spuščanje senčil, zunanja razsvetljava ...);
• vsi preboji, kot so dimnik, kanalizacijski oddušnik, povezava s sprejemniki sončne energije, deževnica;
• vstop zunanjega zraka in izstop notranjega pri prezračevanju z rekuperacijo;
• pri montaži opreme (recimo viseče omarice v kuhinji) na zunanjo steno lahko z vijakom hitro prebijemo zrakotesno plast;
• pred polaganjem zaključne talne obloge (parket, keramika ...) vedno preverimo zrakotesnost.
Podobni članki
