Živimo v sodobnem razvitem svetu, kjer se o vsakdanjih zadevah, kot je denimo električna energija, ne sprašujemo več. Pravzaprav si slednjo (pre)pogosto jemljemo kot svojo temeljno pravico. Razlog za to je očiten, saj vse, kar nas obkroža, v nekem smislu spremlja električna energija. Ko pa je treba v bližino našega doma postaviti steber za daljnovod, se tega otepamo kot hudič križa.
Naš odnos do dostopnosti električne energije je zelo pragmatičen. Dokler luč sveti, si z električno energijo ne belimo glave. A ta dobrina sodobnega sveta ni tako samoumevna, kot se zdi, predvsem pa se le redko zavedamo, da je omrežje za prenos elektrike, poleg elektrarn, ključen del elektroenergetskega sistema. Električno energijo sprejemamo odprtih rok, ko pa pogovor nanese na gradnjo električnega omrežja, se v Sloveniji najpogosteje držimo načela NIMBY (»Not In My Back Yard« – ne na mojem dvorišču).
Ko zmanjkuje energije, tudi odprtost trga ne pomaga
Kot je dejal Aleš Kregar iz sektorja za prenosno omrežje v Elesu, si uporabniki najpogosteje mislimo, da z električno energijo pri nas nimamo težav, a to ne drži vedno. Oskrba z električno energijo je v preteklosti slonela na samozadostnosti. Vsaka država je bila zaprt sistem, kjer je bila zagotovljena zadostna količina električne energije, država pa si je zagotovila tudi zadostne rezervne zmogljivosti za primer izpada enega od večjih blokov elektrarn. Kot je pojasnil Kregar, se je položaj spremenil, saj so se elektroenergetski sistemi odprli, vzpostavil se je mednarodni trg električne energije, kar pomeni, da lahko energijo kupujemo in prodajamo prek meja. Trg je zelo lepa ekonomska kategorija, saj razporedi odgovornost na različne ponudnike, ki se zanašajo drug na drugega. A v Evropi so se z odprtjem trga rezerve držav začele zmanjševati. »Težava takšnega sistema se pokaže, ko pride do pomanjkanja energije, saj države v energetski krizi, spomnimo se recimo na plinsko krizo pred leti, rezerve energije zadržijo zase,« je opozoril Kregar…
