Ko Slovenci danes točimo gorivo, ne polnimo zgolj svojih jeklenih konjičkov – polnimo predvsem državni proračun. To, kar je bila dolgo skrita resnica, je zdaj jasno prikazal Petrol s svojo informativno kampanjo: največji kos cene goriva gre državi, ne dobaviteljem in ne prodajalcem.
A kaj imamo davkoplačevalci od tega?
Tudi Petrol jasno pokaže: država si ob točenju goriva vzame največ.
Trošarine in davki: več kot milijarda evrov letno
Letno se iz naslova trošarin in drugih dajatev na goriva v državno blagajno steče približno 1,2 milijarde evrov. Čeprav so bile trošarine v preteklosti zamišljene kot namensko sredstvo – na primer za gradnjo cest ali kot orodje okoljske politike – je danes realnost povsem drugačna.
V Sloveniji se ta denar porabi netransparentno, kjerkoli ga država pač “potrebuje”: za plače v javnem sektorju, socialne transferje, pokojnine – in v zadnjem času tudi za financiranje številnih nevladnih organizacij.
Edina izjema so evropske direktive (npr. CO2 dajatve), ki zahtevajo, da se del sredstev nameni zelenim projektom. A tudi tu v Sloveniji ni učinkovitega nadzora nad porabo teh sredstev.
Trošarine kot tihi davek za krpanje proračuna
Država obdavčuje gorivo, ker ve, da si brez njega ne moremo pomagati. Še posebej prizadeti so ljudje na podeželju, kjer je javni prevoz pogosto neuporaben. Ta sistem država izkorišča za:
- krpanje proračunskih lukenj, ki izvirajo iz neučinkovite porabe,
- financiranje razbohotenega javnega sektorja,
- slabo vodene investicije in manko nadzora.
In kam gre večina tega denarja? Ne v ceste in ne za boljše okolje
Denar, pobran iz naslova trošarin na goriva, ni sledljiv. Javnost nima podatkov, koliko sredstev gre za infrastrukturo, koliko za okoljske projekte in koliko za popolnoma nepovezane porabe.
Država s tem ustvarja iluzijo odgovornega pobiranja, a v resnici deluje po načelu:
»Vzemi, kolikor lahko, in porabi, kjer je politično najudobneje.«
Država pobere največ – kar 60 % cene goriva, medtem ko prodajalcu ostane 7 %.
Primerjava: kako se je razmerje v ceni goriv spremenilo?
| Leto | Država (trošarine + davki) | Nabavna cena | Marža trgovca (Petrol) |
| 2021 | 50 % | 43 % | 7 % |
| 2025 | 60 % | 33 % | 7 % |
Prikaz razreza cene goriva za leto 2021 kaže, da je bila davčna obremenitev občutno nižja – država si je vzela približno 50 % vrednosti litra goriva, medtem ko ta delež danes presega 60 %. Ob tem je pomembno poudariti, da so bile takrat nabavne cene goriv na svetovnih trgih višje kot danes, kar pomeni, da je bila nižja končna cena na črpalki dosežena predvsem z znižanjem trošarin in odgovorno fiskalno politiko.
V zadnjih letih je država postopoma povečevala trošarine in druge dajatve, medtem ko se marža prodajalca praktično ni spremenila. Ta tiha rast pomeni, da kupec danes plačuje višjo ceno goriva, predvsem zaradi davkov – ne zaradi dražje nafte.
Povišanje trošarin = prikriti davek
Namesto da bi vlada razbremenila državljane z zmanjšanjem neučinkovite porabe, raje povišuje trošarine – ker se to zgodi neopaženo, »v ceni goriva«, ne pa kot neposreden davek na plačo.
Posledice:
- dražji prevoz za vse (zlasti za delovno aktivne),
- višji stroški transporta,
- povečanje inflacije (dražja hrana, logistika, storitve…).
Uradna razlaga: okolje. Resnični namen: proračun.
Politiki radi zatrjujejo, da višje trošarine služijo zelenemu prehodu – zmanjševanju izpustov, spodbujanju javnega prevoza itd. V praksi pa večina tega denarja konča v proračunu, ne v trajnostnih rešitvah.
Ni javno dostopnega sistema, ki bi spremljal, koliko sredstev je pobranih in kam so bila porabljena.
To je klasična fiskalna manipulacija pod krinko okoljske odgovornosti.
Cene goriv so visoke predvsem zaradi vladne politike
Trošarine na gorivo so danes postal politično priročen in skoraj neviden način, kako iztisniti več denarja iz ljudi, brez da bi jih o tem neposredno obvestili.
In dokler bomo molče pristajali na to, bodo cene goriv ostajale visoke – ne zaradi razmer na svetovnih trgih, temveč zaradi odločitev domače politike.
