Prilagajanje podnebnim spremembam je nujna naloga države in posameznika. Dvom, zanikanje, obtožbe slabijo naš napredek, ki ga na okoljskem in gospodarskem področju nujno potrebujemo.

Priznana klimatologinja Lučka Kajfež Bogatajje zapisala:

Javnost in posamezniki se na klimatske spremembe odzivajo z tipičnimi psihološkimi vzorci.

Prvi čustven odziv je DVOM, češ saj kraj kjer živimo je varen, zato nenazadnje tu tudi živimo. K temu dodajmo še mnenja tipa: vse to smo že nekoč doživeli in preživeli. Temu sledi običajno ZANIKANJE v smislu, da podnebne spremembe ne bodo hude in da ne bodo prizadele ravno nas, saj se obnašamo do okolja primerno in zatorej ni razloga za skrb. Zelo kmalu sledi tretji korak in sicer OBTOŽBE, da so za klimatska dogajanja krivi drugi, npr. ZDA ali kar vse razvite industrijske države, nikakor ne mi in da naj drugi problem tudi rešujejo. Odzivi se na koncu prevesijo v ZAHTEVE, naj država že vendar ukrepa, zakaj tega pravzaprav že zdavnaj ni naredila, saj to od nje kot davkoplačevalci upravičeno pričakujemo. Z vsakim korakom raste nezadovoljstvo med ljudmi, zmanjšuje se nacionalna varnost, naraščajo pa stroški.

Zahteve so običajno že povezane s finančnimi pritiski na resorna ministrstva, bodisi s strani fizičnih ali pravnih oseb. Vse to govori o smiselnosti čimprejšnjega prilagajanja, ki naj sledi jasnim ciljem. Klimatskim spremembam se ne moremo izogniti, morda bodo potekale hitreje in bodo izrazitejše kot kažejo trenutne ocene.

Podobni članki

Kaj bi se zgodilo brez učinka tople grede v ozračju	Svetovno svinjanje s hrano	Česar ne vidim, ne obstaja