Klimatologija je del meteorologije, torej geofizike, zato ugotovitve, ki jih podaja znanost o podnebnih spremembah, slonijo na teoretičnih fizikalnih zakonitostih in izmerjenih fizikalnih in bioloških dejstvih. Navkljub temu se, zlasti v medijih in poljudni literaturi, včasih ustvarja vtis, da v svojih analizah in prognozah klimatologija uporablja neznanstvene metode, ter da so rezultati vprašljivi. Klimatski skepticizem je prisoten, še zlasti, ko se z izračuni ocenjuje vpliv človeka na pretekli in bodoči razvoj podnebja. Argumenti skeptikov so številni, od smešnih, da globalnega ogrevanja ni, do naivnih, češ, sto let meritev je premalo. Lahko so tudi všečni, češ, kaj pa je narobe, če se nam malo ogreje? Nekaj pa je tudi, na prvi pogled, znanstvenih argumentov, recimo da je za ogrevanje krivo Sonce, da je dvig vsebnosti CO2 v ozračju posledica dviga temperature, ali da se ogreva tudi Mars. Najdemo pa tudi čudaški skepticizem, ki v opozarjanju na podnebne spremembe vidi zarotništvo, ki bi zaustavilo gospodarski razcvet v deželah v razvoju, ali kako drugače drastično spremenilo neoliberalistično tržno ekonomijo.
 Klimatologinja, dr. Lučka Kajfež Bogataj |
 Skeptiki do sedaj niso dokazali obstoja nobenega drugega krivca za pregrevanje planeta |
Razlage po meri naročnikov
Nekaj klimatskih skeptikov je konstruktivnih kritikov. To so znanstveniki, ki opozarjajo na pomanjkljivosti v razumevanju podnebnega sistema, na pomanjkanje meritev ali na nepopolnost klimatoloških modelov, vendar priznavajo vlogo naše civilizacije pri oblikovanju podnebja. Opozarjajo na znanstvene napake, na katere ni imun niti Medvladnim odbor za podnebne spremembe, ali pa, da je problematika podnebnih sprememb medijsko napihnjena in da se vsak ekstremen vremenski dogodek pripisuje podnebnim spremembam. Menijo, da vseh vzrokov za globalno ogrevanje še ne poznamo in da so klimatski modeli nezanesljivi. Druga skupina skeptikov ne prihaja iz znanstvenih vrst, če pa že, nima fizikalne ali celo ne naravoslovne izobrazbe, z redkimi izjemami seveda. Ti so dobro organizirani in izdatno financirani, da iščejo razlage po meri svojih delodajalcev, ali pa delujejo enostavno iz osebnega prepričanja, da je neoliberalna ekonomija nedotakljiva in vsaka okoljska težava prenapihnjena. Večina teh prihaja iz Združenih držav in Avstralije, nekateri pa tudi iz Evrope. Pri delovanju izbirajo le tiste trditve, članke ali iz konteksta iztrgane trditve, ki jim omogočajo zavajajoč pristop. Njihova ciljna publika pa so, poleg civilne družbe, zlasti mediji in politika na najvišjih ravneh. Avstralski klimatski skeptiki imajo celo politično stranko, katere program je odklanjanje mednarodnih dogovorov za blažitev podnebnih sprememb. Glavno poslanstvo te skupine je sporočanje, da antropogenega vpliva na podnebni sistem ni, in da se podnebne spremembe ali sploh ne dogajajo, če pa se že, potem je krivo Sonce in zato ukrepi za zmanjšanje rabe fosilnih goriv niso potrebni.
Menjava stališč po potrebi
Skeptiki pa velikokrat tudi menjajo svoja stališča. Najprej trdijo, da se klimatologi motijo in da to lahko dokažejo. V drugi fazi spoznajo, da se klimatologi ne motijo, a trdijo: “Podnebje se spreminja in ljudje igrajo vlogo, vendar to ne povzroča škode”. V tretji fazi spoznajo, da je vloga ljudi pomembna, a so mnenja, da je že prepozno, da bi kaj naredili. Ameriški profesor Fred Singer, ki je leta 2008 nastopal v Sloveniji je pred leti povsem zanikal, da bi se podnebje ogrevalo, leta 2008 pa izdal knjigo Unstoppable global warming (Nezaustavljivo globalno ogrevanje). Leta 1995 je organiziral in delno financiral kongres skeptikov in tam zbral 1500 podpisov tako imenovanih znanstvenikov, znanih kot Leipziška deklaracija. Od 33 evropskih podpisnikov jih je le 20 imelo ustrezne reference, ostali pa so bili družboslovci ali pa niso imeli niti univerzitetne diplome. Podobna je Oregonska peticija, ki so jo leta 1998 po pošti poslali v podpis množici raziskovalcev najrazličnejših profilov. V pošto so priložili imitacijo znanstvenega članka, ki je bil natisnjen na enakem formatu in tisku kot ga uporablja za svoje izdaje Ameriška akademija znanosti in pa uvodnik Wall Street Journala z naslovom “Znanost je povedala svoje, globalno ogrevanje je mit”. Peticijo je na začetku podpisalo 15 tisoč ljudi, od katerih jih je imelo primerno izobrazbo le okrog 2000. Na spletni strani trdijo, da jo je kasneje podpisalo več kot 30 tisoč ljudi. Tudi tu je sodeloval Fred Singer. Plod delovanja podnebnih skeptikov je tudi film Globalno segrevanje – velika prevara, katerega namen je za podnebne spremembe okriviti aktivnost Sonca in pa kozmične žarke. Predvajan je bil marca 2007, na Kanalu 4 britanske televizije, točno teden za tem, ko je IPCC objavil svoje četrto poročilo. Oddajo je režiral kontroverzni filmar, sodelovali pa so bivši državni blagajnik, bivši urednik revije New Scientist in nekaj znanstvenikov, ki dvomijo v klimatske spremembe. Oddaja ni vključevala protiargumentov, a je s svojo tehnično kakovostjo predstavitve uspela prepričati tiste, ki ne poznajo fizike podnebnih sprememb.
Skeptiki, vendar brez dokazov
Pogosto skeptiki trdijo, da je ogrevanje pri tleh posledica sprememb v okolici merilnih postaj, na primer mestnega okolja. To ne drži, saj se analizirajo le homogenizirani podatki, iz katerih izločijo vpliv sprememb okolice. Sploh pa se najbolj ogrevajo nenaseljene severne geografske širine in Arktika. Klimatski skeptiki trdijo, da so bile temperature v preteklosti že višje. Seveda, a v res davni preteklosti. A na severni polobli je hitro ogrevanje podnebja v zadnji polovici preteklega stoletja imelo za posledico porast temperature, kakršnega nismo zabeležili v najmanj v 500 letih, verjetno pa tudi ne v zadnjih 1300 letih. Pomembna značilnost sedanjega ogrevanja je globalnost, mnoga prejšnja obdobja ogrevanja pa so bila omejena le na manjša področja. Pred 6000 leti so bile temperature morda res celo višje od današnjih, a le poleti in le na severni polobli, zaradi lege Zemlje napram Soncu, torej zaradi astronomskih vzrokov. Tudi toplo podnebje v delu Evrope med leti 900 do 1300 je bilo le regionalno. Med leti 1000 in 1300 je bilo v Anglji kar 50 vinogradov, kar vznemirja podnebne skeptike. Pozabljajo pa, da jih je danes več kot 400. Pojavlja se tudi ugovor, da je globalno ogrevanje posledica Sončeve aktivnosti. Ta se je rahlo povečevala le do okrog leta 1940, potem pa se ni bistveno spremenila. Lani je bil sončev izsev najnižji v zadnjih 30 letih, pa je bilo leto 2009 med toplejšimi leti. Podobno je s skepso, ali ni morda kozmično sevanje krivo za ogrevanje. Spet ni dovolj znanstveno podprtih dokazov, ki bi kazali, da to sevanje vpliva, na primer, na količino oblačnosti na Zemlji. S spremembami v sevanju iz vesolja se ne da razložiti dolgoročnih trendov globalnega ogrevanja. Seveda pa so najbolj smešne trditve, da se podnebje hladi. Samo leta 2010 smo imeli globalno najtoplejšo pomlad in poletje od začetka meritev, enako velja tudi za povprečje desetih let – od 2000 do 2009.
Ne samo plini, tudi aerosoli
V daljni preteklosti so spremembe v količini CO2 zaostajale za spremembami temperature in podnebni skeptiki zato trdijo, da klimatologija zamenjuje vzrok in posledico. V davni preteklosti, v ciklusih ledenih dob, so se temperaturne spremembe lahko dogajale pred spremembami količin CO2, ne pa vedno. A v povezavi ogljikov dioksid/ temperatura planeta, začne delovati pozitivna povratna zanka. Ker se zaradi CO2 ozračje ogreva, ima to povratni učinek, ki spodbuja nadaljnje ogrevanje. Pri povratnih zankah ni bistveno, kaj je prej, kura ali jajce – končni učinek je enak. Trend CO2 v preteklem stoletju ne sovpada povsem s trendom globalnega segrevanja, a tega niti ne pričakujemo, saj toplogredni plini niso edini, ki določajo temperaturo. Pomembni so aerosoli, katerih emisije so tudi rezultat človekovega delovanja, z njimi pa se da razložiti velik del ohladitev sredi 20. stoletja.
Neutemeljeno je tudi mnenje, da so antropogene emisije CO2, v primerjavi z naravnimi, ki jih povzročajo npr. vulkani, zanemarljive. Na prvi pogled so količinsko res majhne, če jih primerjamo s tistimi iz ekosistemov in oceanov. A naravne emisije so uravnotežene, saj se količine izpustov nato ponovno absorbirajo. Človekovi izpusti, ki so danes vsaj dvajsetkrat večji kot leta 1800, rušijo to ravnovesje in privedejo do kopičenja plinov v atmosferi in do zakisanja oceanov. Da je vir dodane količine toplogrednih plinov človek, dokazujejo analize kemične sestave in porazdelitve CO2 v ozračju. Sploh pa smo ljudje v zadnjih 200 letih posekali kar 40 odstotkov gozda in krepko spremenil rabo tal, kar je tudi spremenilo naravne ponore za CO2.
Vodna para ni krivec
Po mnenju skeptikov vodna para prispeva kar 95% toplogrednega učinka našega ozračja. To enostavno ne drži, saj je samo delež CO2 povzročitelj ali krivec za 9 do 30% toplogrednih učinkov. Ker se absorbcijski spektri troatomnih plinov prekrivajo, se njihovi deleži v toplogrednem učinku ne seštevajo linearno. Vodna para sama po sebi bi, če bi odstranili vse druge toplogredne pline, imela okrog 64% skupnega toplogrednega učinka. Vendar pa pri povečanem učinku tople grede, ki je vzrok podnebnim spremembam, vodna para ne igra odločilne vloge kot pogonska spremenljivka, pomembna je le kot povratna zanka. Namreč, ozračje pri dani temperaturi sprejme omejeno količine vodne pare. Čim je ta dosežena, se para utekočini in izpade iz ozračja. Čas v katerem se dodatna količina vodne pare zadrži v ozračju je prekratek, da bi lahko imela učinek na podnebni sistem.
Argumenti skeptikov imajo dve ključni pomanjkljivosti: niso dokazali obstoja alternativnega krivca za “vznemirjenje” globalnega klimatskega sistema, ki je jasno izmerjeno, ter niso podali niti ene razlage, kako je možno, da so vse trditve o katerih govori moderna znanost, o interakciji med toplogrednimi plini ter prenosu energije v atmosferi, napačne ! Znanost o podnebnih spremembah namreč ni bila rojena včeraj, saj je toplogredni učinek troatomnih plinov v ozračju dokazal Fourier že leta 1824!
 Sedaj je skrajni čas da začne človeštvo ukrepati hitro in pametno |
erevija varčujem z energijo lučka kajfež bogataj klimatologija ekologija segrevanje ozračja naravovarstvo klimatološke spremembe globalno segrevanje ogrevanje planeta
