Preizkus za domače mojstre – ali veste kakšna je vaša hiša?

Prenova hiše lahko z razmeroma majhnimi vložki zmanjša porabo energije za približno 60%, kolikor znašajo izgube skozi zidove in streho. Naslednji pomembnejši sklop prenove stavbe so vrata in okna, ki lahko omogočijo do 25% zmanjšanje porabe energije. Najtežje pa je prenoviti stavbo, v kateri želimo zmanjšati izgubo energije skozi tla, saj se le redki odločijo, da bi v celoti odstranili talno konstrukcijo.

V starejši stavbi lahko z manj denarja dosežemo velike prihranke že z vgradnjo sodobnih oken in vrat, ter da se vgradi toplotna izolacija. Če se odločimo še za zamenjavo zastarelega kotla centralne kurjave, bodo lahko stroški občutno višji od tistih za novo stavbno pohištvo, energetska korist pa manjša, kot smo jo dosegli z vgradnjo stavbnega pohištva in izolacije. Da bi lahko s čim manjšimi stroški dosegli želeni cilj, je dobro upoštevati naslednja priporočila.

1. Toplotna izolacija podstrešja

v debelini 25 do 30 cm ali več (izolacijski material z  lambda 0,04 W/mK), prihranek energije znaša približno 25 %, strošek je sorazmerno majhen, možna je lastna izvedba.

2. Toplotna izolacija fasade

v debelini 15 – 30 cm ali več (opečni zid d = 20 cm + izolacijski material z  lambda 0,040 W/mK) prihranek energije je približno 35 %, strošek je višji, saj dela najpogosteje izvede poklicno usposobljena ekipa, pri tem pa je potrebno upoštevati strošek odrov. Največkrat se v povezavi s prenovo fasade odločimo tudi za zamenjavo oken, okenskih polic ter vrat.

3. Toplotna izolacija proti tlem

8 cm ali več, polagamo v več plasteh s prekrivanjem stikov, polagamo jo na hidroizolacijo, preko nje pa običajno dve plasti PVC folije, možna samogradnja.

4. Zamenjava vrat na fasadi

(toplotna prehodnost vrat U = 1,3 W/m2K),  prihranek energije je približno 15 %, vgradnjo običajno izvede pooblaščen izvajalec, saj je povezana z garancijo proizvajalca.

5. Zamenjava oken na fasadi

(toplotna prehodnost U = 1,1 W/m2K), prihranek energije znaša približno 10 %, vgradnjo običajno izvede pooblaščen izvajalec, saj je povezana z garancijo proizvajalca.

 

 Naslednji pomemben korak je kontrola zrakotesnosti stavbe, ki jo lahko preverimo na več načinov.

Ventilator, termokamera, dim in okno

Test z ventilatorjem in termografski posnetek stavbe sta postala standardna postopka za ugotavljanje zrakotesnosti in odkrivanje slabo toplotno izoliranih področij. Tretja možnost je uporaba ventilatorja in dimne naprave, pri čemer so metode vsaka zase dobre, najboljša pa je kombinacija dveh ali vseh treh.

Hiša pod tlakom

Pri tem predvidevamo, da je hiša toplotno izolirana po predpisih, kar je danes skoraj samoumevno. Za test z ventilatorjem je potrebno stavbo pripraviti, zapreti vse odprtine, dovod zraka za kamin, kanalizacijske odduhe, ter seveda zunanja vrata in okna. Notranja vrata odpremo, vhodna vrata pa zapremo s prilagodljivo nepropustno ponjavo z ventilatorjem, ki ga vodi majhen računalnik. Naprava bo v stavbi najprej povzročila nadtlak 50 Pa, nato podtlak enake velikosti, rezultat testov pa je vsota netesnosti. Odkrivanje točk, kjer stavba pušča lahko opravimo z natančnim merilcem hitrosti zraka, ki ga  približamo mestom, za katera sumimo, da so netesna. Test z ventilatorjem nas bo stal od 300 do 500 €, če bo rezultat dober lahko pridobimo subvencijo Eko sklada, če bo slab, pa se lahko lotimo odprave napak, ki smo jih z njim odkrili.

Ventilator, zračno nepropustno blago vpeto v okvir vrat in merilec razlike tlakov

Tudi termografija ima meje

Z njo postane vidno infrardeče toplotno sevanje valovnih dolžin 1 do 100 mikrometrov, ki ga z drugimi metodami ne moremo zaznati, čeprav ga oddajamo mi sami in vsi predmeti okrog nas. Na IR posnetku so svetlejše ploskve toplejše, vendar se ne smemo zanesti samo na barvno lestvico. Barvni spekter se lahko premakne v eno ali drugo smer, odvisno od temperaturnih razmer okolice in stavbe, ocenjene in resnične temperature se lahko razlikujejo do 10 K. Zato je prava ocena stanja možna samo, če je IR kamera sposobna izmeriti temperaturo posameznih točk na opazovani ploskvi. Zato lahko termografske posnetke utemeljeno razlagajo samo strokovnjaki. Z IR kamero ne moremo ugotoviti vseh pomanjkljivosti, dala pa bo odlične odgovore na večino gradbeno – fizikalnih vprašanj.

Kombinacija dveh metod

Če preizkus zrakotesnosti in termografijo stavbe izvedemo hkrati lahko dobimo zelo natančne informacije. Test starejše, delno izolirane stavbe je bil izveden pozimi, ko je bilo zunaj -2°C, znotraj pa 20°C, kar je dovolj velika razlika za termografijo. S prvim IR snemanjem zunanjosti in notranjosti so dokumentirali začetno stanje. Z ventilatorjem so nato v stavbi povzročili podtlak, posnetek notranjosti pa je točno pokazal, kje vdira hladen zrak, česar na prvi seriji posnetkov ni bilo videti. Stiki lesnih in mavčnih plošč v podstrešnem delu so se obarvali vijolično modro. Skozi te reže vso zimo uhaja topel zrak, ki se dviguje do podstrešnega dela, poleti pa se pretok obrne in v stavbo vdira vroč zunanji zrak. Ker je notranji hladen zrak težji ga topli počasi izrine, da izstopi na prosto skozi odprtine v spodnjem delu stavbe. Zaradi tega je hiša vse poletje bolj pregreta, kot bi bilo potrebno. Brez kombinacije obeh metod, bi netesna mesta odkrili šele, če bi se na njih pojavila plesen.

Dimni signali netesnih mest

Takšen preizkus lahko opravijo tudi domači mojstri sami, brez pomoči strokovnjakov. Zadostuje zmogljiv ventilator, vgrajen v kos iverice, ki se prilega odprtini vrat. Pred testom je potrebno najprej zatesniti večje prezračevalne odprtine, da se bodo pokazale tudi manjše netesnosti. Če v stavbi ustvarimo podtlak, lahko s kadečo indijsko paličico hitro ugotovimo, kje vdira zunanji zrak. Če je hiša montažna so to lahko stiki sten s stropom in tlemi, prodori kablov in napeljav skozi stene in še posebej električni razvod. Z majhno napravo ki oddaja neškodljivo gledališko meglo pa lahko odkrijemo netesna mesta, ko hišo opazujemo od zunaj in v njej z ventilatorjem ustvarimo nadtlak. Oba dimna testa lahko opravimo v vseh letnih časih ter uporabimo tudi ob popravilu lastne ali ob nakupu že zgrajene stavbe.

Tesnjenje stavbnega pohištva

Vsa okna in vrata v eni hiši imajo na desetine metrov pripir s tesnili, ki morajo v zaprtem položaju preprečiti strujanje zraka tudi ob močnejšem pritisku vetra. Sodobna običajna in strešna okna so se v tem pogledu vedno dobro izkazala, saj so tudi tesnila v kotih varjena in nalegajo na obod brez prekinitve. Vse zračne netesnosti, ki so se pokazale med preizkusi, so se nahajale vedno ob zunanjem okviru, na stiku s steno ali notranjo parno pregrado z okvirjem, na kar pa proizvajalec okna nima vpliva. Na teh mestih in vseh drugih stikih je potrebno uporabiti posebne lepilne trakove za ta namen in skrbno zalepiti tudi vse stike, kjer električni vodi, dimnik ali prezračevalne cevi prebadajo to pregrado. Ko smo hišo dobro zatesnili pa je zadnji čas, da začnemo misliti na prezračevanje, najbolje takšno, z vračanjem toplote.