KWB pospešeno vlaga v razvoj

Avstrijsko podjetje KWB (Kraft und Wärme aus Biomasse) izdeluje kotle na pelete z močmi od 8 do 35 kW, na sekance in pelete pa od 15 do 300 kW.

V razvoj vlagajo 10% letnega prihodka, zato njihove kotle vedno najdemo na vrhu lestvic, ki upoštevajo kvaliteto in okoljsko neoporečnost. Na sejmu MOS smo imeli zanimiv pogovor s Tomažem Rifljem, direktorjem slovenske podružnice tega proizvajalca.
    

Biomasa in toplotne črpalke
Biomasa ni bila nikoli cilj belih knjig ali nacionalnih programov, čeprav imamo pri nas dovolj nekvalitetnega lesa, ki ga brez zadržkov lahko spremenimo v kurivo. Na žalost pa smo pri nas določili, da lesna industrija nima perspektive in hlodi tako ali tako odhajajo preko meje, izdelki pa potem nazaj. Zato je vsako razmišljanje o tem, da lesa nebi smeli kuriti, saj moramo iz njega najprej narediti mizo, na žalost brez osnove. In to zato, ker mi te mize očitno nismo sposobni izdelati in prodati. Naši severni sosedje so dobro videli kaj se pri nas dogaja, zato so svojo lesno industrijo odlično ohranili in razvili.

Tudi zaradi tega so toplotne črpalke pri nas dosegle pomemben zagon, vendar neupravičeno. Za kupca je najbolj privlačno to, da odpade skrb z nabavo kuriva in odnašanjem pepela, resnična korist in okoljska prijaznost pa sta vprašljivi. Če ima črpalka nizek COP, potem od nje ni večjih koristi kot od navadnega električnega grelnika. Nemci so v sedem let trajajočem monitoringu naključno izbranih črpalk v stavbah ugotovili, da so njihova grelna števila bistveno nižja, kot jih navajajo v katalogih. Črpalke, ki se uporabljajo za ogrevanje prostorov na primer so dosegale COP od 2,5 do 3,0 nobena od merjenih pa ni dosegla vrednosti COP, ki jo navajajo proizvajalci.

Menjava generacije na 7 let
Podjetje KWB vsakih sedem do deset let predstavi nov model kotla, pri čemer razvoj in preizkušanje trajata okrog štiri leta, od ideje na papirju do končnega izdelka. Običajno izdelajo prvo manjšo serijo kotlov, ki nato dve leti deluje v ožjem krogu izbranih uporabnikov. Če se tehnične rešitve izkažejo, je nato zrel za serijsko proizvodnjo. Resen proizvajalec se mora med enim življenjskim ciklusom posameznega tipa kotla prilagajati novim materialom, standardom ter zahtevam zakonodajalcev, nato pa v izdelek vgraditi še vse izboljšave, ki jih je uspel doseči v tem obdobju. To pa seveda ne pomeni, da bo kotel deloval samo sedem let, ampak da tehniška in druga spoznanja zahtevajo nov razvojni korak, posledica pa je izboljšan, okolju prijazen ter certificiran izdelek.

Nadgradnje, ki jih danes vidimo, na primer peletni gorilniki na oljnih kotlih, nimajo potrdila akreditiranih institucij, s katerim bi ugotovili, ali je nova kombinacija v skladu z obstoječimi standardi. Kotel in prigrajeni gorilnik sta nov izdelek, ki bi moral biti testiran. Gorilniki na pelete tudi ne zagotavljajo sekundarnega zgorevanja, zato je v dimnih plinih običajno previsoka količina drobnih delcev, emisije CO pa bistveno presegajo mejne vrednosti. Kljub temu država podeljuje subvencije in se pri tem spreneveda, da je vse v redu. Nemci imajo krovno institucijo za izdajanje nepovratnih sredstev, C.A.R.M.E.N., ki na osnovi njihovih študij in ugotovitev svetuje vladi, katere subvencije so smiselne. V Avstrijo na primer, ne moremo prodati okrog 80% kotlov, ki jim pri nas dodeljujemo subvencijo, saj ne izpolnjujejo pogojev, čeprav to na prvi pogled izgleda kot zaščita njihovega tržišča.

Pozor, novi predpisi
Najkrajšo nato vedno potegne kupec, ki se ob ogledu cene in izdelka vpraša, kaj pa je tako dobrega na dražjem kotlu, če pa ima na prvi pogled podobno zasnovo. V resnici se glavno znanje skriva v procesu zgorevanja, saj spoznanje, da kurivo v kotlu dobro gori ni dovolj. KWB uporablja računalniške simulacije poti gorečega delca na poti skozi kotel, čemur nato prilagodijo konstrukcijo, posledica pa so čistejši dimni plini in višji izkoristek naprave. Leta 2015 bo v Nemčiji, leto kasneje pa pri nas, začel veljati predpis, ki bo omejil količino finih delcev v dimnih plinih, kar je tudi za KWB velik izziv, zato v raziskave in razvoj vlagajo dobrih 7 milijonov evrov letno. Predpisi so vedno strožji, zato smer razvoja v resnici določa zakonodaja.

Kurišče mora delovati čim bolj umirjeno, saj vse turbulence ustvarjajo leteči pepel. Pri kurjenju sekancev s stanjem današnje tehnike se v praksi ne da priti pod 35 miligramov, zato bo potrebno dodati čistilnik dimnih plinov, ki bo količino delcev znižal na dovoljenih 20 miligramov/ m3. Ugotavljajo, da je pri tem glavni izvor kurivo, ki mora biti kvalitetno in brez finih delcev med sekanci.  

Uredba namreč predpisuje ponovljive meritve na delujočem kotlu, zato certifikat proizvajalca ne bo zadostoval. Kaže, da bo edina rešitev suhi ali mokri filter na izstopu, zato toliko vlagajo v raziskave in bodo ponudili pravo rešitev. V firmi vedo še, da mora biti sodobna kotlovska enota čim manjša, čim bolj učinkovita, s čim manj toplotne mase in s prigrajenim hranilnikom toplote, ki bo omogočal enakomerno delovanje s čim manj prekinitvami.