Ko se Slovenija in velik del Evrope dušita v vročinskem valu, klimatske naprave delujejo skoraj brez premora, poraba električne energije pa hitro narašča. Ob vsem govorjenju o rekordnih temperaturah se redko kdo vpraša nekaj zelo preprostega – od kod prihaja elektrika za hlajenje naših domov, pisarn, trgovin, bolnišnic in proizvodnih hal? Pozimi pa poslušamo predvsem o tem, kako so lastniki sončnih elektrarn breme elektroenergetskega sistema. Je razprava postala enostranska?
Če bi danes sredi vročinskega vala za nekaj ur ugasnili vse sončne elektrarne v Sloveniji, bi marsikdo prvič razumel, kako pomemben del elektroenergetskega sistema so postale. Poraba bi ostala skoraj nespremenjena, manjkajočo energijo pa bi morali nadomestiti z večjim uvozom, dražjo proizvodnjo ali dodatnim obremenjevanjem elektroenergetskega sistema. Prav zato je nekoliko nenavadno, da o sončnih elektrarnah največ govorimo takrat, ko proizvedejo najmanj elektrike, precej manj pa takrat, ko pomagajo pokrivati eno največjih poletnih obremenitev elektroenergetskega sistema.
Pred nekaj leti so bile sončne elektrarne simbol zelene prihodnosti. Danes jih nekateri predstavljajo predvsem kot težavo elektroenergetskega sistema. Je razlog res zgolj tehnične narave ali pa se je v zadnjih letih spremenil tudi pogled na to, komu sončne elektrarne prinašajo koristi?
Januarja problem. Julija rešitev.
Ko januarja lastnik sončne elektrarne prevzame elektriko iz omrežja, hitro poslušamo, da je sistem neto meritev zastarel, da ni več pravičen in da sončne elektrarne obremenjujejo elektroenergetski sistem.
Ko julija ista elektrarna proizvaja elektriko ravno v času največje porabe zaradi hlajenja stavb, pa o tem skoraj ni razprave.
Ne gre za vprašanje, ali je sistem neto meritev popoln. Verjetno ni. Energetski sistem se spreminja in z njim se bodo morali spreminjati tudi modeli samooskrbe. Toda poštena razprava mora vključevati obe plati zgodbe.
O zimskih stroških razpravljamo skoraj vsako leto. O poletnih koristih pa skoraj nikoli. Prav to je največji paradoks slovenske razprave o sončnih elektrarnah.
O poletnih koristih skoraj nihče ne govori
Pri razpravi o neto meritvah se pogosto pozablja na eno pomembno dejstvo. Lastniki sončnih elektrarn poleti viške električne energije oddajajo v elektroenergetski sistem, kjer jih v istem trenutku porabijo druga gospodinjstva, podjetja in javne ustanove.
Ta elektrika zmanjšuje potrebo po uvozu, po vključevanju dražjih proizvodnih virov in prispeva k stabilnejšemu delovanju sistema. Posredno vpliva tudi na ceno elektrike, saj manjša odvisnost od dragih virov praviloma pomeni manjši pritisk na interventne ukrepe države.
Pozimi se javna razprava skoraj vedno ustavi pri vprašanju, koliko elektrike lastniki sončnih elektrarn prejmejo nazaj iz omrežja. Veliko redkeje pa se vprašamo, koliko koristi ima elektroenergetski sistem od njihove proizvodnje v preostalih mesecih leta.
Poleti elektrika iz sončnih elektrarn ni odvečna. Ravno nasprotno – sistem jo porablja takoj.
Graf, ki postavi stvari v drugačno perspektivo
V razpravah o sončnih elektrarnah se pogosto ustvarja vtis, da je poraba električne energije pozimi neprimerno večja kot poleti. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da razlika med poletno in zimsko porabo elektrike ni tako dramatična, kot si pogosto predstavljamo.
Mesečna poraba električne energije v Sloveniji (maj 2025–maj 2026). Vir: SURS.
Graf pokaže, da je poraba električne energije res največja pozimi, vendar tudi poleti ostaja presenetljivo visoka. Sončne elektrarne pa prav med aprilom in oktobrom proizvedejo največ električne energije – ravno takrat, ko sistem zaradi hlajenja stavb, delovanja gospodarstva in vse večje elektrifikacije potrebuje dodatno proizvodnjo.
Ta graf ni argument za ohranjanje neto meritev v sedanji obliki. Je pa zelo dober argument proti enostranski razpravi. Če želimo pošteno ocenjevati vlogo sončnih elektrarn, jih ne moremo presojati samo po tem, koliko elektrike potrebujejo januarja, ampak tudi po tem, koliko je proizvedejo julija.
Včeraj so služili s prodajo sončnih elektrarn. Danes njihovim lastnikom razlagajo, da so problem.
Največji paradoks slovenske razprave o sončnih elektrarnah ni neto meritev. Paradoks je naš neverjetno kratek spomin.
Še pred nekaj leti je država spodbujala samooskrbo, Eko sklad je ponujal subvencije, večina elektrodistributerjev oziroma podjetij iz njihovih skupin pa je sončne elektrarne aktivno oglaševala, projektirala in prodajala. Predstavljene so bile kot pot do nižjih stroškov elektrike, večje energetske neodvisnosti in zelene prihodnosti. Tisoče gospodinjstev je investiralo zato, ker so zaupali pravilom države in priporočilom energetskega sektorja.
Danes pa se pogosto ustvarja vtis, da so prav ti ljudje postali glavni krivci za izzive, s katerimi se sooča elektroenergetski sistem.
Če je bil model neto meritev dolgoročno res neustrezen, ga niso zasnovali lastniki sončnih elektrarn. Niso pripravljali zakonodaje, določali pravil obračunavanja ali sprejemali energetskih strategij. Ta pravila so oblikovali drugi.
Zato je nekoliko ironično, da danes prav del energetskega sektorja, ki je še pred nekaj leti sončne elektrarne z navdušenjem prodajal in z njimi ustvarjal prihodke, nastopa med najglasnejšimi kritiki sistema, na katerem je temeljila tudi njihova prodaja.
Poštena razprava se vedno začne pri odgovornosti. In odgovornost ni samo na strani investitorjev, ampak tudi na strani države, regulatorjev in energetskih podjetij, ki so sistem zasnovali, promovirali in ga dolga leta predstavljali kot zgodbo o uspehu.
Prihodnost so hranilniki. Toda zgodovine ne moremo spreminjati.
Nihče ne trdi, da mora sistem neto meritev ostati nespremenjen za vedno. Energetski sistem se razvija. Prihodnost bodo prinesli hranilniki električne energije, pametno upravljanje porabe in novi modeli samooskrbe. Hkrati se bodo širili tudi učinkovitejše klimatske naprave, toplotne črpalke in električni avtomobili, ki bodo električno energijo vse bolj uporabljali takrat, ko je bo na voljo največ.
Toda to ne pomeni, da lahko pozabimo na vlogo, ki jo imajo današnje sončne elektrarne pri oskrbi Slovenije z električno energijo. Prav tako ne pomeni, da lahko odgovornost za sistem, ki ga je oblikovala država, danes preprosto prevalimo na ljudi, ki so ravnali po pravilih.
Ko bo naslednjič kdo dejal, da sončne elektrarne pozimi obremenjujejo sistem, mu velja zastaviti še eno vprašanje:
Kdo pa je sredi julijskega vročinskega vala proizvajal elektriko za tisoče klimatskih naprav, ki so hladile naše domove, bolnišnice, trgovine in podjetja?
Nihče ne trdi, da so sončne elektrarne popolna rešitev. Toda zaslužijo si pošteno razpravo. Če jih bomo ocenjevali samo po tem, koliko elektrike potrebujejo januarja, in nikoli po tem, koliko je proizvedejo julija, bomo vedno videli le polovico resnice.
Želite več informacij?
"*" indicates required fields
