Star slovenski pregovor, navada je železna srajca, zelo točno opisuje način delovanja Evrope in Slovenije. Kljub svarilom o možnih preobratih je najudobneje in z najmanj napora delati to, kar delaš vsak dan in vse leto. Ta srajca je bil neoviran dotok energentov iz Rusije, ugodne cene energentov, utečene transportne in plačilne poti, dogovori, ki jih ni bilo treba obnavljati, saj je vse teklo kar samo od sebe.
Čez noč so se stvari obrnile na glavo. Zemeljski plin, ki smo ga dobivali in uporabljali kot odličen pripomoček za podporo v prehodu na zelene tehnologije, je nenadoma usahnil. Ogromni, tisoče kilometrov dolgi cevovodi, z desetinami čistilnih in kompresorskih postaj, ki so plin poganjale naprej, so se ustavili, ventili so skoraj popolnoma zaprti. Kaj pa sedaj.
Dotok vseh vrst energentov iz ruske smeri smo morali skoraj popolnima prekiniti. Pri nas imamo 970 km visokotlačnih plinovodov, povezave pa tečejo proti Italiji in Hrvaški (dvosmerni prenos) ter proti Avstriji (samo enosmerni, vstopni). Največji porabniki so Acroni, Cinkarna Celje, papirnica Medvode, Količevo karton in druge. Pri tem gospodinjstva porabijo 90 %, drugo pa industrija. Svojih skladišč plina nimamo, rešujemo pa se lahko s priključkom proti Italiji, v Ajdovščini, prek katerega lahko prejemamo plin iz Afrike, Alžirije in Maroka. Trenutno te linije zadostujejo, zato to pomlad ne bo nihče zmrzoval, poleti pa z novimi dogovori najdemo zadostne dotoke drugje.
Na videz smo bolj odvisni od ruske nafte, saj je 90 % uvažamo od tam. Vendar je ta zagata še lažje rešljiva od plinske, saj lahko količine dobimo iz drugih virov, po kopnem in po morju.
Iz te šole energetske neodvisnosti, ki ima ravno sedaj pouk, se je nujno treba naučiti, kako naprej, in to v pospešenem tempu. Poleg iskanja dotokov energije iz vseh smeri smo sočasno dolžni prestopati v polje zelene energetike, brez izgovorov in zaustavljanja. Zagon na področju pridobivanja energije iz obnovljivih virov kot so sončne elektrarne je treba še pospešiti in, kolikor se le da, razpršiti vire. Eden od pristopov so biogoriva, ki znatno presegajo minimalne zahteve glede varstva podnebja. Prihranki toplogrednih plinov so samo na tem področju ogromni, 18 % biodizel, 90 % biometan, 92 % bioetanol.
Zeleni vodik kot energent prihodnosti?
Nosilec energije prihodnosti je zagotovo zeleni vodik, ki ga lahko spreminjamo v toploto, elektriko ali kemične proizvode. Če ga dobimo s cepljenjem vode z viški elektrike, ki jo vetrne ali vodne elektrarne oddajajo ponoči, je zelen. Nemci in Angleži ga v manjše razvode gospodinjsega plina poskusno dodajajo že dalj časa, uporabniki poročajo, da niso opazili nobene razlike. Zdaj je v mešanici 20 % vodika, kar odlično deluje. Angleži so pred kratkim zaključili raziskavo učinka vodika na plastične plinske razvode, priključke in ventile, vse našteto so tudi umetno starali, kot da so v pogonu 50 let.
Ugotavljajo, da za prenos vodika po takih cevovodih ni zadržkov, zato bodo vse podzemne razvode predelali iz kovinskih v plastične. To je ugodno sporočilo tudi za industrijo, ki bo hvaležno sprejela novi nosilec energije, saj s tem razogljičijo svoje izpuhe, razbremenijo okolje in povečajo učinkovitost. Od vseh energetikov, ki so te dni razpravljali v medijih pa niti eden ni uporabil ključne besede, ki je tudi nujno potrebna v energetski prihodnosti. Ta beseda je varčevanje.
Povezane vsebine
